Radovednost in zanimanje za življenje izpred sto let, ko so se pod okriljem takratnega bralnega društva "Naprej" prvič združili glasbeniki - tamburaši, je ob stoletnici društva postalo zelo aktualno. Zanimanje za preteklost in hkrati iskanje lastnega izraza skozi njo, je nam, ki se s tamburanjem ukvarjamo na prelomu tisočletja vedno bolj jasno določalo delovanje.
Sprva nezavedno, nato pa vedno bolj tudi zavestno smo se začeli "iskati" v ljudskem glasbenem in pesemskem izročilu. Tovrstno delovanje je spontano preraslo tudi v širše zanimanje in se zlilo tudi s čisto praktično potrebo - že nekaj časa smo razmišljali o tem, da kot skupina, ki poustvarja (resda precej po svoje, pa vendar) ljudsko izročilo, potrebujemo tudi primerno zunanjo podobo.
Sprva samo misel je kmalu prerasla v iskanje in le-to v otipljivo stvarnost. Poiskali smo ljudi, ki so nam vedeli povedati veliko zanimivega o tem, kako in kje so se oblačili Haložani v prvi polovici 20. stoletja, pobrskali po literaturi in poročilih v starih časopisih, poiskali stare porumenele fotografije in s pomočjo vsega tega sestavili rekonstrukcije oblačilnih noš.
Pri konkretnem delu (risanje modelov, iskanje primernega blaga, krojenje, šivanje in razni nasveti) so nam pomagali številni izkušeni ljudje.
Ko smo poizvedeli o načinu oblačenja v začetku prejšnjega stoletja pri nas, smo se odločili za izdelavo oblek. Ker so tamburaše tisatega časa sestavljali domači kmetje in učitelji, ki se niso nosili kmečko, smo se odločili, da bomo izdelali kmečke noše in nekaj takih z manj kmečkimi značilnostmi.
Oblačenje moških je bilo dokaj enotno - tako pri kmetih, kot tistih "bolj gospočkih", medtem ko je več razlik pri ženskih nošah. Pri nošah kmečkih žensk je bil predpasnik pravilo, medtem ko jih učiteljice niso nosile. Odrekli smo se tudi rutam, saj jih po fotografijah sodeč tudi kmečke ženske niso vedno nosile; prav gotovo pa ne tiste, ki so šle kot tamburašice na oder.
Za pomoč pri izdelavi smo prosili ga. Cvetko Glatz s Ptuja. Za vsakega posameznika je odbrala primerne materiale in barve, nato pa je narisala tudi risbe posamezne noše. Blago za moške obleke smo kupili v Tekstilni tovarni Majšperk, blago za moške srajce in za ženska oblačila ter ostale "drobnarije" (gumbi, trakovi, podloge...) pa v različnih prodajalnah na Ptuju.
Ko smo noše dobili in jih začeli tudi uporabljati, je ostal kup zanimivih podatkov in fotografij, za katere se nam je zdelo škoda, da bi kar tako pozabljeni obležali. Uredili smo jih v spis, ki je otipljiva pot iskanja zunanje podobe tamburašev iz začetka našega stoletja, dostopen pa je tudi v Univerzitetni knjižnici Maribor in v Študijski knjižnici na Ptuju.
